Država z večjim trošenjem ublažila padec BDP. Slovenski BDP se je v prvem četrtletju 2020 medletno skrčil za 2,3 %, kar je bilo manj od naših pričakovanj (-3 %). K ublažitvi padca so prispevali (1) večje trošenje države (+5,8 %, najvišja rast po letu 2008), (2) pozitiven prispevek menjave s tujino (padec izvoza pri 1,6 % je bil nižji od padca uvoza za 2,5 %), (3) povečanje zalog, ki je bilo posledica večjega uvoza surovin in polizdelkov zaradi pričakovane otežkočene dobave blaga v prihodnjih mesecih ter interventnega povečanja državnih zalog ter (4) koledarski učinek, saj je več delovnih dni v 1. četrtletju 2020 ublažilo padec kar za 1,1 odstotno točko.

Povprečna bruto plača pri pravnih osebah se je v mesecu marcu 2020 medletno povečala za 0,3 %, od tega predvsem zaradi rasti v sektorju država (4,9 %), medtem ko je v zasebnem sektorju upadla za 1,4 %. Zaradi ugodnega učinka davčnega bremena, ki je nastal zaradi nižjih bruto plač, se je povprečna neto plača povečala za 1,6 %, od tega v sektorju država za 5,6 % in v zasebnem za 0,1 %.

Deflacija ali inflacija, to je zdaj vprašanje. Če se ekonomisti vsi po vrsti strinjamo, da bo padcu BDP v 2020 v 2021 sledila rast, so mnenja glede prihodnjega gibanja cen precej razdeljena. V marcu so se cene pri proizvajalcih povečale za 0,2 %, pri čemer so upadle le v segmentu vmesnih dobrin. Cene kapitalskih dobrin in potrošniških izdelkov so se na drugi strani povečale, ker so bile težje dostopne oziroma so prodajalci kompenzirali oteženo dobavo in zmanjšano konkurenco z višjimi cenami.

Za dogodek tedna je poskrbel Mednarodni denarni sklad (IMF), ki je kot ena največjih svetovnih institucij na področju ocenjevanja gospodarski rasti nakazal na najglobljo recesijo, ki v 2020 čaka svet po letu 1929. Tehnično gledano bi se recesiji lahko celo izognili, če bo padec BDP prisoten le v 2. četrtletju, vsebinsko gledano pa verjetno ne, ker bo učinek na dvig brezposelnosti kljub številnim vladnim ukrepom prisoten. Ekonomisti pri IMF so ocenili, da naj bi se svetovno gospodarstvo v 2020 skrčilo za 3 %, od tega v razvitih državah za 6 %, v državah v razvoju pa le za 1 %. Območje evra naj bi bilo najbolj prizadeto, saj naj bi se BDP skrčil za 7,5 %, kar naj bi bilo povezano z nadpovprečnim pomenom svetovne trgovine za evropsko gospodarstvo.

Tako neprijetno kot v zadnjih 14 dneh, so se makroekonomisti nazadnje počutili v letih 2008/2009, ko je svetovna finančna kriza nepričakovano pustila velike posledice na realno gospodarstvo. Slab občutek v tokratni krizi izvira iz dejstva, da je težko z veliko verjetnostjo napovedati gibanje BDP. Ključna razloga za tako širok razpon napovedi, ki jih konjunkturni instituti navajajo, je (1) dolžina pandemije Covid-19 v konkretni državi ter tudi v ključnih trgovinskih partnerkah (vpliv na izvoz oz. na razpoložljivost uvoza repromateriala in surovin) ter (2) spremljajoči ukrepi države, ki so do določene mere precedenčni (omejitev javnega življenja, policijska ura, prekinitev športnih in kulturnih prireditev, omejevanje v trgovini).

Visoki padci cen delnic, tveganih obveznic in surovin podajajo informacijo predvsem o pričakovanjih trgov glede dogajanja z realnim gospodarstvom v prihodnjih nekaj letih. Verjetno je, da so bili padci pretirani. Ni pa izključeno, da najnižja točka še ni dosežena. Pričakovanja so tako uprta v centralne banke, ki, razen ameriške, nimajo več veliko manevrskega prostora (centralne obrestne mere so povečini pri 0 %) in čedalje bolj v fiskalno politiko. Zadnje pomeni potrošnjo države za ceno širjenja javno-finančnega primanjkljaja. Še tako nizke obrestne mere v aktualnih razmerah ne spodbujajo več niti potrošnje niti investicij. V takšnih razmerah je fiskalna politika edina učinkovita.

Rast povprečne bruto plače se je decembra 2019 medletno (glede na december 2018) umirila na 4,1 %, v celotnem letu pa je porasla za 4,3 % na 1.754 EUR. V sektorju država je porasla za 6,5 % (na 2.050 EUR), v zasebnem sektorju za 3,9 % (na 1.618 EUR). Rast neto plače je bila nižja, ker se meje dohodninskih razredov niso povečale (ob porastu povprečne plače se je efektivno breme dohodnine ustrezno povečalo). V celotnem 2019 je rast povprečne neto plače znašala 3,7 %, kar po upoštevanju inflacije pomeni 2,1-odstotno rast. Z vidika delodajalca (izplačevalca plača), se je celoten strošek dela v zasebnem sektorju v 2019 pri povprečni plači povečal za 74 EUR, od česar je zaposleni povprečno prejel 35 EUR več ne mesec (47 % poviška stroška dela).

V letu 2019 je presežek tekočega računa po podatkih Banke Slovenije (plačilna bilanca) znašal 3,2 mrd EUR, kar je bilo za 566 mio EUR več kot v letu 2018. Bolj kot presežek menjave blaga (povečanje za 204 mio EUR) se je povečal presežek menjave storitev (za 338 mio EUR). Primanjkljaj primarnih dohodkov se je glede na leto prej zmanjšal za 122 mio EUR, primanjkljaj sekundarnih dohodkov pa povečal za 98 mio EUR. Po državah smo imeli v letu 2019 največji presežek na tekočem računu z Nemčijo (1,2 mrd EUR oz. 54 %), Hrvaško (623 mio EUR), Francijo (476 mio EUR),Rusijo (267 mio EUR) ter Srbijo (263 mio EUR), največji primanjkljaj pa z Avstrijo (500 mio EUR), in sicer predvsem zaradi velikega uvoza industrijskih izdelkov, ki se uporabljajo v slovenski predelovalni dejavnosti, in trgovskih izdelkov za splošno rabo.

Izstop Združenega kraljestva iz EU bo imel nekaj zanimiv statističnih razsežnosti. V osnovi pri veliko kazalnikih Slovenijo primerjamo s povprečno vrednostjo pri EU-28, pri čemer je običajna praksa, da se povprečje izračuna kot tehtano. Združeno kraljestvo je imelo 15-odstotni delež v BDP EU-28, BDP na prebivalca pa pri 36.500 EUR (2018), kar je bilo 18 % nad povprečjem EU-28. Tako se je zaradi te spremembe stopnja slovenske razvitosti za povprečjem EU (prej EU-28, vključujoč Združeno kraljestvo, po novem EU-27) zgolj zaradi tega učinka zvišala z 82,1 % na 83,7 %.

Razglasitev Svetovne zdravstvene organizacije o izrednih zdravstvenih razmerah po svetu zaradi koronavirusa ni več tako nedolžna novica za svetovno gospodarstvo, saj ima implikacije na nižjo porabo (predvsem) azijskih potrošnikov (ljudje se izogibajo večjih trgovskih centrov), na manjšo frekvenco poslovnih srečanj s poslovneži iz Kitajske kot tudi na manjše trošenje kitajskih turistov v tujini.